verovanja v Allaha
Pomen verovanja v Allaha
To pomeni čvrsto verovanje, da Allah obstaja, odločno potrjevanje Njegovega Gospodarstva, Božanstva in Imena ter Lastnosti.
Sedaj bomo podrobno govorili o teh štirih stvareh:
Prirojena narava verovanja v Allaha (Fitra)
Potrjevanje obstoja Allaha je nekaj, kar je prirojeno človeškim bitjem in ne potrebuje ničesar, da bi to dokazalo. Iz tega razloga večina ljudi potrjuje obstoj Boga kljub različnim verskim verovanjem.
V naših srcih vemo, da Allah obstaja, saj iščemo Njegovo pomoč in podporo v trenutkih težav ali ko nas zadane katastrofa, zaradi notranjega nagnjenja, da verujemo Vanj in Ga častimo (Fitra), ki ga je vcepil v nas, čeprav ga nekateri ljudje skušajo zatreti ali ignorirati.
Številni dogodki, ki smo jih slišali ali videli o ljudeh, katerih molitve so bile sprejete, uslišane želje in so bili osvobojeni nesreče, dokazujejo brez vsakršnega dvoma, da Allah obstaja.
Dokazi za Allahov obstoj so jasni in nešteti
- Vsi že po naravi sprejemajo zakone vzročnosti, tj. da ima vse svoj določen vzrok. Številna bitja, ki jih vidimo, morajo imeti vzročno silo, kar je nedvomno Allah, kajti nemogoče je, da je nekaj ustvarjeno brez stvarnika, kakor je tudi nemogoče, da se je ustvarilo samo, kakor pravi verz: ‘’Ali so ustvarjeni iz ničesar ali so oni sami stvarniki?’’ (Sura At-Tur, 52:35) Ta verz enostavno pomeni, da ljudje niso bili ustvarjeni brez Stvarnika, niti niso mogli ustvariti sebe, kar jasno pomeni, da jih je ustvaril Allah.
- Neverjetno brezhiben načrt v vesolju, vključno s svojimi komaj opaznimi elementi in svojimi nebesi, zemljo, ozvezdji in drevesi, poleg vseh drugih čudovitih in prepričljivih čudes, brez vsakršnega dvoma dokazujejo, da ima enega Stvarnika, in sicer Allaha. Verz v Kuranu pravi: ‘’To je Allahova stvaritev. On je natančno izpopolnil vse.’’ (Sura An-Naml, 27:88)
Vse zvezde in planeti, recimo, nenehno krožijo okoli svojih individualnih masnih središč.
Kuran pravi: ‘’Sonce ne more dohiteti Lune in noč ne more prehiteti dneva – vsak pluje po svoji krožni poti.’’ (Sura Ja-Sin, 36:40)
Človek sam je eden od velikih znakov, ki pričajo, da Allah obstaja. Samo razmisliti moramo o blagoslovu razuma, čutih in o simetričnih ter popolno oblikovanih telesih, ki nam jih je Allah podaril. Kuran pravi: “In prav tako v vas samih (so znamenja), ali ne vidite?” (Sura Az-Zarijat, 51:21)
Pomen verovanja v Allahovo Gospostvo
To pomeni čvrsto verovati, da je Allah Gospodar, stvarnik, ohranjevalec in oskrbovalec vsega; da On daje življenje in povzroča smrt; da samo On lahko daje dobro ali škodo; da vse odločitve ležijo pri Njem, da je v Njegovi roki vse dobro, da ima On moč nad vsem; in da pri vsem tem nima nobenega partnerja.
Verovanje v Allahovo Gospostvo torej od muslimana zahteva verovanje, da je:
|
Allah je edini stvarnik vsega, kar obstaja. Kuran pravi: “Allah je stvarnik vsega.” (Sura Az-Zumar, 39:62) Človekova ustvarjalnost obsega le procese, kot so preoblikovanje nečesa iz enega stanja v drugo, sestavljanje in grajenje; ne obsega pa začenjanja stvarjenja, ustvarjanje nečesa iz ničesar ali povzročanja življenja po smrti. |
| On je edini, ki Svojim stvaritvam zagotavlja oskrbo in tega ne more storiti nihče drug. Kuran pravi: “Na Zemlji ni nobenega bitja, čigar oskrba ne prihaja od Allaha.” (Sura Hud, 11:6) |
| On je Gospodar in Lastnik vsega: “Allahu pripada oblast nad nebesi, nad Zemljo in nad vsem, kar je v njima.” (Sura Al-Ma’ida, 5:120) |
|
On je edini vladar, ki upravlja vse zadeve v stvarstvu: “On uravnava vse od nebes do Zemlje.” (Sura As-Sadžda, 32:5) Človekovo upravljanje teh materialnih zadev je omejeno in odvisno od razpoložljivega materiala. Poleg tega pri svojem delu lahko doživi uspeh ali neuspeh. Vendar je Allahovo upravljanje stvarstva vseobsegajoče in nujno učinkovito, saj ni ničesar, kar bi to lahko preprečilo. Kuran pravi: “Ustvarjanje, urejanje in razpolaganje pripadajo le Njemu. Slavljen naj je Allah, Gospodar vseh svetov.” (Sura Al-A’raf, 7:54) |
Na Zemlji ni nobenega bitja, čigar oskrba ne prihaja od Allaha.” (Sura Hud, 11:6)
Arabski mnogobožci v času Poslanca (mir in blagoslov z njim) so verovali v Allahovo Gospostvo
Arabski mnogobožci v času Poslanca (mir in blagoslov z njim) so potrjevali Allahovo Gospostvo. Verovali so, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljevalec vseh zadev, vendar samo ta potrditev ni bila dovolj, da bi bili sprejeti pod okrilje islama. Kuran pravi: “Če jih vprašaš: ‘Kdo je ustvaril nebesa in Zemljo?’, bodo zagotovo rekli: ‘Allah.’ Reci: ‘Hvala Allahu!’ Toda večina tega ne ve.” (Sura Lukman, 31:25)
Potrjevanje, da je Allah Gospodar vseh svetov, da je lastnik in oskrbovalec, posledično vodi k temu, da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena izključno Njemu, brez jemanja kakršnihkoli partnerjev Njemu pri čaščenju.
Nesmiselno bi bilo, če bi potrjevali, da je Allah stvarnik vsega, upravljevalec vseh zadev in tisti, ki daje življenje ter povzroča smrt, potem pa bi dejanja čaščenja usmerili nekomu drugemu poleg Njega. Takšno početje je zares ogromna napaka in največja od vseh grehov. Kuran pravi: “In ko je Lukman svetoval svojemu sinu, mu je rekel: “O, moj sin, ne jemlji si boga poleg Allaha. Malikovanje je zares velikanski zločin.” (Sura Lukman, 31:13)
Ko je bil Poslanec vprašan o največjem grehu v Allahovem pogledu, je odvrnil: “Da Allahu pripišeš partnerja v čaščenju, čeprav te je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)
Verovanje v Allahovo Gospostvo pomiri srce
Ko oseba odločno potrdi, da nobena od Allahovih stvaritev ne more kljubovati Njegovi odredbi, saj je stvarnik in kralj vsega človeštva, ki določa, kar presodi, da je modro zanje, ki je njihov edini stvarnik, oskrbovalec in upravljevalec zadev, brez Njegove odločitve se ne premakne ali ustavi niti nekaj tako majhnega, kot je atom, potem srce osebe postane navezano na Vsemogočnega Allaha, prosi samo od Njega, zanaša se Nanj v vseh materialnih zadevah in se z vsemi srečami in nesrečami v življenju sooča mirno in samozavestno z odločnostjo in vztrajnostjo. Kajti ko smo naredili, kar smo bili zmožni, da dosežemo nek materialen cilj in prosili Allaha za pomoč, smo pravzaprav izpolnili dolžnost. Tako postanemo zadovoljni, saj ne hrepenimo po tem, kar imajo drugi, kajti zavedamo se, da vse odločitve ležijo pri Allahu, ki ustvarja, kar hoče, in izbira za človeštvo, kar je najboljše zanje.
> Verovanje v Allahovo Gospostvo pomiri srce
Kaj to pomeni?
To pomeni odločno verovanje, da je Allah edini resnični Bog, ki si zasluži čaščenja. To narekuje, da morajo biti vsa javna in tajna dejanja čaščenja, kakor so prošnja, strah, zanašanje, molitev, obvezna miloščina (Zakat), postenje in iskanje pomoči, usmerjena izključno Njemu. Kuran pravi: “Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.” (Sura Al-Bakara, 2:163)
Ta verz povsem pojasni, da je Allah edini Bog, kar pomeni, da si samo On zasluži biti čaščen in da nihče drug ne sme biti čaščen poleg ali namesto Njega.
Razglasitev Allahove edinstvenosti in usmeritev vseh dejanj čaščenja izključno Njemu je dejanska uresničitev pomena izjave La ilaha illa Allah.
Pomembnost verovanja, da je Allah Edini Bog vreden čaščenja
Pomembnost verovanja, da je Allah edini Bog vreden čaščena, je razvidna s številnih vidikov:
1
Čaščenje Allaha je glavni smisel obstoja ljudi in džinnov. Kuran pravi: “Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo.” (Sura Az-Zarijat, 51:56)
2
Čaščenje Allaha je tudi razlog, da je Allah pošiljal poslance in razodeval božje knjige, s čimer je bilo potrjeno, da je Allah edini Bog vreden čaščenja in zavrnjena vsa lažna božanstva, ki so čaščena poleg ali skupaj z Njim. Kuran pravi: “In zagotovo smo vsakemu narodu poslali poslanca: ‘Častite Allaha in izogibajte se lažnim božanstvom.’ “ (Sura An-Nahl, 16:36)
3
Čaščenje Allaha je prva dolžnost človeka do svojega stvarnika. Ko je Poslanec dajal navodila in ukaze Mu’azu ibn Džabalu, preden ga je poslal v Jemen, mu je rekel: “Odhajaš k ljudem Knjige. Naj bo prva stvar, h kateri jih boš pozval, pričanje, da ni nobenega božanstva vrednega čaščenja, razen Allah.” (Sahih Al-Buhari: 1389, Sahih Muslim: 19)
To je, naj usmerijo vsa dejanja čaščenja izključno Njemu.
4
Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je dejanska uresničitev pomena izjave La ilaha illa Allah. Arabska beseda ilah (na splošno prevedena kot ‘Bog’) se nanaša na vsako bitje, ki se ga časti. Torej, ni nobenega Boga, ki bi si resnično zaslužil biti čaščen, razen Allaha, in zato nobeno dejanje čaščenja ne sme biti usmerjeno, razen izključno Njemu.
5
Verovanje, da je Allah edini Bog vreden čaščenja, je logičen izid verovanja, da je On Stvarnik, Gospodar in Upravljalec vseh zadev.
To vključuje verovanje v imena in lastnosti, ki jih je Allah potrdil Zase, ali ki jih je Njegov Poslanec (mir in blagoslov z njim) potrdil Zanj, na način, ki ustreza Njegovemu veličanstvu.
Allah ima najlepša imena in popolne lastnosti. Vsa Njegova imena in lastnosti so edinstvene. Kuran pravi: “Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)
Nekatera od Allahovih najlepših imen
Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu.” (Sura Al-Fatiha, 1:3)
“On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)
“On je Vsemogočni in Modri.” (Sura Lukman, 31:9)
Allah, ni drugega boga razen Njega, Večno-živi Samo-obstoječi.” (Sura Al-Bakara, 2:255)
Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju vseh svetov.” (Sura Al-Fatiha, 1:2)
Koristi verovanja v Allahova imena in lastnost
1
Bolje spoznati Allaha, saj verovanje v Allahova imena in lastnosti povečujejo znanje o Allahu, kar posledično poveča vero Vanj. Tisti, ki poznajo in razumejo Allhova imena in lastnosti, imajo srca napolnjena s strahospoštovanjem in ljubeznijo do Njega ter težijo k temu, da se predajo samo Njemu.
2
Slavljenje Allaha z uporabo Njegovih najlepših imen, kar je najboljše omenjanje Allaha (Zikr). Kuran pravi: “O verniki, veliko se spomínjajte Allaha.” (Sura Al-Ahzab, 33:41)
3
Prošnja in klicanje Allaha z Njegovimi imeni in lastnostmi, kakor Kuran pravi: “Allahu pripadajo najlepša imena, zato Ga molite z njimi.” (Sura Al-A’raf, 7:180) Primer tega je, da rečeš: “Ja, Tavvab, tub ‘alajja! Ja Rahim, irhamni!” (O, Odpuščajoči, odpusti mi! O, Usmiljeni, usmili se me!)
> Pomen čaščenja (‘Ibada)
Arabski izraz ‘Ibada obsega vse besede in dejanja, ki jih Allah ljubi in odobrava in ki jih je zapovedal ali priporočil, bodisi da so takšne besede in dejanja javna, kakor so molitev, Zakat in romanje; bodisi tajna, kakor so ljubezen do Allaha in Njegovega Poslanca (mir in blagoslov z njim), strah pred Allahom, zanašanje Nanj in iskanje Njegove pomoči.
Čaščenje zajema vse vidike življenja |
Čaščenje (‘Ibada) obsega vsa dejanja vernika, pod pogojem, da jih stori z namenom približevanja Allahu. Torej koncept čaščenja v islamu ni omejen na splošne obrede, kakor sta molitev in postenje, temveč vključuje vsa koristna dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni. Tako se vsa dobra dejanja, ki jih musliman stori, štejejo za dejanja čaščenja, za katera bo nagrajen na onstranstvu. Če jé, pije in spi, na primer, z namenom okrepitve, da se bo lahko pokoraval Allahu, bo za ta namen nagrajen. Tako musliman celo življenje živi za Allaha. Njegovo prehranjevanja za okrepitev, da se bo pokoraval Allahu, njegova poroka, da se bo izognil nedovoljenim spolnim odnosom, iskanje znanja, pridobivanje diplome, raziskovanje in ženina skrb za svojega moža, otroke in dom, vse to so dejanja čaščenja, dokler jih spremljajo dobri nameni.
Vsa dobra dejanja, ki so storjena z dobrimi nameni, se smatrajo za dejanja čaščenja, za katera bo človek nagrajen.
Razlog za stvarjenje džinnov in ljudi |
Allah pravi: “Džinne in ljudi sem ustvaril le zato, da Mene častijo. Od njih ne želim nobene oskrbe in nočem, da Me hranijo. Resnični oskrbovalec je samo Allah, Gospodar velike moči in Močni.” (Sura Az-zarijat, 51:56-58)
Allah nas v tem verzu obvešča, da je razlog za stvarjenje džinnov in ljudi, da Ga častijo. Pravzaprav On ne potrebuje njihovega čaščenja, temveč oni potrebujejo čaščenje Njega zaradi njihove popolne odvisnosti od Njega.
Če človek zanemari dolžnost do svojega stvarnika in se prepusti materialnim užitkom brez razmišljanja o božjih razlogih za njegov obstoj, postane kakor vsako drugo bitje, brez vsakršnih privilegijev nad ostalimi bitji. Tudi živali jedo in uživajo, vendar one ne bodo poklicane, da bi se zagovarjale na Sodnem dnevu, kot bo to v primeru človeka: “In za tiste, ki ne verujejo in zdaj uživajo in žrejo kakor živina, bo prebivališče Ogenj!” (Sura Muhammad, 47:12) Z zanemarjanjem svoje dolžnosti do svojega Gospodarja so kakor živali, vendar bodo v nasprotju z živalmi kaznovani za njihovo nepokornost, saj so bili z razliko od živali, obdarjeni s sposobnostjo razuma.
Stebra čaščenja |
Način čaščenja, ki ga je Allah predpisal, temelji na dveh pomembnih stebrih:
Prvi steber: Popolna ponižnost in strah
Drugi steber: Popolna ljubezen do Allaha
Tako mora čaščenje (‘Ibada), katerega opravljanje je Allah ukazal Svojim sužnjem, spremljati (1) popolna predanost in ponižnost pred Allahom ob strahu pred Njim in (2) popolna ljubezen do Njega, iskanje, klicanje in moledovanje edinole Njega.
Ljubezen, ki je ne spremlja strah in ponižnost, kakor je ljubezen do hrane in bogastva, se ne more smatrati za čaščenje. Po istem principu se tudi strah, ki ga ne spremlja ljubezen, kakor je strah pred divjo zverjo ali tiranskim vladarjem, ne more smatrati za čaščenje. Da bi bilo čaščenje izpolnjeno, ko opravljamo neko dejanje, se morata izpolniti tako ljubezen kot strah, to pa je lahko usmerjeno izključno Allahu.
Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu in storjeno v skladu s Sunno Njegovega Poslanca (mir in blagoslov z njim).
Pogoja čaščenja |
- Da bi bilo čaščenje ali ‘Ibada veljavno in sprejeto, se morata izpolniti dva pogoja:
-
1
Iskrenost: Mora biti usmerjeno iskreno in izključno Allahu.
-
2
Sledenje usmeritvi Allahovega Poslanca (mir in blagoslov z njim).
-
|
Tukaj je vredno omeniti, da se sledenje poslančeve usmeritve nanaša le na čista dejanja čaščenja, kakor so molitev, postenje in omenjanje Allaha; ne nanaša se na tista dejanja, ki padejo pod splošen pomen čaščenja (‘Ibada), tj. tista dejanja in prakse, ki jih oseba stori z dobrimi nameni, da bi prejela nagrado od Allaha, kakor sta treniranje z namenom krepitve telesa, da bi oseba lahko bolje častila Allaha in trgovanje zaradi skrbi za svojo družino. Opravljanje takšnih aktivnosti zahteva samo izogibanje temu, kar bi bilo v nasprotju s poslančevimi nauki ali opravljanja prepovedanih dejanj.  |
> Pripisovanje partnerjev Allahu pri čaščenju (Širk)
- Širk nasprotuje verovanju, da je samo Allah vreden čaščenja. Medtem ko verovanje, da si izključno Allah zasluži čaščenje in da morajo biti vsa dejanja čaščenja usmerjena Njemu, predstavlja največjo in najpomembnejšo dolžnost muslimana do svojega Gospodarja, se Širk smatra za največji greh v Allahovih očeh in je edini greh, katerega On nikoli ne odpušča brez iskrenega kesanja. Kuran pravi: “Resnično Allah ne bo odpustil, da si nekdo vzame, kaj za boga poleg Njega, odpušča pa vse, kar je manj od tega, komur hoče.” (Sura An-Nisa’, 4:48) Ko je bil Poslanec vprašan o največjem grehu v Allahovih očeh, je odvrnil: “Da Allahu pripisujete partnerja v čaščenju, čeprav vas je samo On ustvaril.” (Sahih Al-Buhari: 4207, Sahih Muslim: 86)
- Širk spremeni dejanja čaščenja v neveljavna in ničvredna. Kuran pravi: “Če pa bi oni imeli druge za Allahu enake, bi jim zagotovo propadlo vse, kar so počeli.” (Sura Al-An’am, 6:88)
Tisti, ki storijo neodpustljiv greh Širka, bodo obsojeni na Pekel za celo večnost, kakor pravi Kuran: “Tistemu, ki si poleg Allaha vzame nekoga ali nekaj za boga, bo Allah prepovedal Raj in njegovo zatočišče bo Ogenj.” (Sura Al-Ma’ida, 5:72)
Širk je dveh vrst: Veliki Širk in manjši Širk |
-
Veliki Širk: To vključuje usmeritev kateregakoli dejanja čaščenja drugemu poleg Allaha. Zato usmeritev besed ali dejanj, katere Allah ljubi, izključno Njemu, priča o monoteizmu in resnični veri, medtem ko usmeritev le-teh nekomu drugemu poleg Allaha, predstavlja dejanje nevere in Širk.
Primeri te vrste Širka vključujejo prošnjo nekomu drugemu poleg Allaha za ozdravitev bolezni, ali za povečanje bogastva osebe, zanašanje na nekoga drugega poleg Allaha in padanje s čelom na tla pred nekom drugim poleg Njega.
Allah pravi: “Vaš Gospodar pravi: ‘Prosite me, in Jaz vas bom uslišal.’ “ (Sura Gafir, 40:60)
Le na Allaha se zanesite, če ste zares verniki.” (Sura Al-Ma’ida, 5:23)
Zato se Allahu do tal priklanjajte in Ga častite!” (Sura An-Nadžm, 53:62)
Torej, kdorkoli usmeri katerokoli dejanje čaščenja nekomu drugemu polega Allaha je striktno rečeno nevernik.
-
Manjši Širk: To vključuje tiste besede ali dejanja, ki služijo kot sredstvo za zagrešitev velikega Širka.
Primeri te vrste Širka vključujejo podaljšanje svoje molitve ali recitiranje Kurana malce glasneje z namenom ponašanja. Poslanec (mir in blagoslov z njim) je nekoč komentiral: “Za vas se najbolj bojim manjšega Širka.” Njegov družabnik je vprašal: “O, Allahov poslanec, kaj je to manjši Širk?” Odvrnil je: “Bahanje.” (Musnad Ahmad: 23630)
Vendar če oseba opravlja dejanja čaščenja povsem zaradi bahanja in če ne bi bilo ljudi, ne bi nikoli opravljal molitve ali se postil, potem je zagotovo svetohlinec. Takšno početje je definitivno veliki Širk, ki osebo popolnoma odpelje izpod okrilja islama.
Ali prošenje ljudi spada pod zagrešitev Širka? |
Cilj islama je, da osvobodi človeški um iz verig vraževerja in iz predajanja nekomu drugemu poleg Edinemu Resničnemu Bogu – Allahu.
Zato ni dovoljeno prositi mrtvih ali neživih bitij, ali se ponižno predajati le-tem; tako početje predstavlja golo vraževerje in je jasno dejanje Širka.
Vendar, dovoljeno je prositi živega za nekaj, kar je zmožen storiti, kakor je na primer, rešiti pred utopitvijo, ali prositi ga, da prosi Allaha za nas.
- Ali nam je dovoljeno za katerokoli stvar prositi mrtvo ali neživo bitje?
-
Da
To je jasno dejanje Širka, ki je v nasprotju z islamom in verovanjem (iman), kajti mrtva in neživa bitja niso zmožna slišati molitev; četudi bi jih lahko slišali, se ne bi mogli odzvati nanje. Prošnja je pravzaprav dejanje čaščenja in zato je usmeritev le-te nekomu drugemu poleg Allaha dejanje Širka. Arabski mnogobožci so pred prihodom islama klicali mrtva in neživa bitja.
-
Ne
Prosimo lahko le žive, ki lahko slišijo naše prošnje. Vendar, ali so zmožni ugoditi tvoji prošnji glede te zadeve?
-
Da
To je dovoljeno in je ena od oblik medčloveških odnosov in eden od vsakodnevnih stikov med ljudmi.
-
Ne
Prositi živega za nekaj, česar nikakor ni zmožen storiti, je veliki Širk, kar je v nasprotju z islamom, saj spada v klicanje nekoga drugega poleg Allaha. Neplodna oseba prosi drugo osebo, naj mu podari dobrega otroka, je primer te točke.
-
-
> Prositi živega za nekaj, kar je zmožen storiti, je ena od oblik medčloveških odnosov in eden od dovoljenih vsakodnevnih stikov.
Najvišja stopnja Imana (verovanja)
Najvišja stopnja Imana (verovanja)
Verovanje ali Iman je sestavljen iz različnih stopenj. Bolj kot musliman zanemari svojo dolžnost do Allaha in Mu je nepokoren, bolj se njegovo verovanje zmanjšuje. Obratno, bolj kot se pokorava Allahu, Ga časti in se Ga boji, bolj se njegovo verovanje povečuje.
Najvišja stopnja verovanja je nekaj, kar islam imenuje Ihsan (dobesedno popolnost, miloščina, opravljanje dobrih dejanj itn.), kar je Poslanec (mir in blagoslov z njim) definiral kot: “To pomeni častiti Allaha, kot da Ga vidiš in ker Ga ne vidiš, te On zagotovo vidi.” (Sahih Al-Buhari: 50, Sahih Muslim: 8)
Zato se moraš spomniti, da te Allah gleda ves čas, ko stojiš ali sediš, ko si resen ali se šališ, zato Mu ne smeš biti nepokoren, saj veš, da te ves čas opazuje. Ne dovoli, da te premagata strah in obup, saj veš, da je Allah s teboj. Nikoli ne boš čutil osamljenosti, ko tajno moliš Allahu in Ga kličeš. Kako lahko storiš greh, medtem ko čvrsto verjameš, da se Allah popolnoma zaveda, kar počneš tajno in javno? Vendar če že storiš greh, se pokesaj Allahu in išči Njegovo odpuščanje, On ti bo zagotovo odpustil in sprejel tvoje kesanje.
koristi verovanja v Allaha
Nekatere koristi verovanja v Allaha
1
Allah varuje vernike pred škodo in težavami ter jih ščiti pred spletkami sovražnikov. Kuran pravi: “Allah zares brani vernike.” (Sura Al-Hadž, 22:38)
2
Verovanje v Allaha prinaša srečo in je vir dobrega življenja. Kuran pravi: “Tistemu, ki dela dobro, moški ali ženska, in veruje, bomo Mi zagotovo dali lepo, čisto življenje.” (Sura An-Nahl, 16:97)
3
Verovanje v Allaha osvobodi človeški um od vraževerja. Tisti, ki verujejo v Allaha se popolnoma zanašajo Nanj in so Mu v celoti predani, saj je Gospodar vseh svetov in edini resnični Bog brez vsakršnih partnerjev. Kot rezultat tega, se ne bojijo nikogar in svojo predanost namenjajo samo Allahu. To jih osvobaja od vseh vraževerij in napačnih predstav.
4
Največja korist verovanja v Allaha je pridobitev Allahovega zadovoljstva, sprejetje v Raj in uživanje v večni blaženosti ter Allahovi neomejeni milosti.
Verovanje v angele
Pomen verovanja v angele |
To pomeni čvrsto verovanje, da obstajajo, da pripadajo nevidnemu svetu, ne našemu svetu, in da so cenjeni ter pobožni služabniki, ki častijo Allaha, kakor si zasluži biti čaščen, izvršujejo Njegove ukaze in Mu nikoli niso nepokorni.
Kuran o njih pravi: “Pač pa so oni častivredni služabniki. Oni ga ne prehitevajo z besedami in se ravnajo po Njegovem ukazu.” (Sura Al-Anbija’, 21:26-27)
Verovanje v njih je eden od šestih stebrov Imana (verovanja). Kuran pravi: “Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance.” (Sura AlBakara, 2:285)
Ko je bil Poslanec (mir in blagoslov z njim) vprašan o verovanju, je rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Kaj vključuje verovanje v angele? |
1
Verovanje v njihov obstoj: Verjamemo, da jih je Allah naredil iz svetlobe in jih ustvaril z naravno nagnjenostjo k Njegovemu čaščenju in pokoravanju.
2
Verovanje v tiste angele, katerih imena so nam bila omenjena, kakor je Džibril (Gabrijel). Na splošno verjamemo tudi v vse tiste, katerih imena nam niso bila omenjena.
3
Verovanje v njihove lastnosti, ki so nam bile omenjene. Te vključujejo naslednje:
| • Pripadajo nevidnemu svetu in Vsemogočni Allah jih je ustvaril samo za Njegovo čaščenje. Nimajo prav nobenih božjih lastnosti in so naravno nagnjeni k kazanju popolne pokornosti Allahu. Kuran pravi: “Ne zavračajo nobenega Allahovega ukaza in storijo natanko to, kar jim je ukazano!” (Sura At-Tahrim, 66:6) |
| • Allah jih je ustvaril iz svetlobe, kar dokazuje Hadis: “Angeli so bili ustvarjeni iz svetlobe.” (Sahih Muslim: 2996) |
| • Imajo krila, kakor Kuran pravi: “Hvala Allahu, stvarniku nebes in Zemlje, ki odpošilja angele kot sle s po dvema, tremi in štirimi krili. On dodaja stvarjenju, kar hoče, kajti Allah zmore vse.” (Sura Fatir, 35:1) |
4
Verovanje v dolžnosti, ki so nam bile omenjene in ki jih izvršujejo z Allahovim ukazom. Te vključujejo:
| • Angel z nalogo prenašanja Allahovega razodetja Njegovim poslancem, poimensko angel Džibril (Gabrijel). |
| • Angel z nalogo jemanja duše tistim, ki jim je usojeno umreti, poimensko Angel smrti in njegovi pomočniki. |
| • Angeli z nalogo zapisovanja vseh dobrih in slabih dejanj ljudi, znani tudi kot Plemeniti pisarji (Al-Kiram Al-Katibun). |
Koristi verovanja v angele |
Verovanje v angele ima številne koristi v življenju vernika. Te vključujejo naslednje:
1
Zavedanje Allahove neomajne sile in moči: Veličastno in veliko stvarjenje angelov jasno priča o veličini njihovega Stvarnika. Zaradi dejstva, da je Allah ustvaril mogočne angele iz svetlobe in s krili, spoštujemo Njegove lastnosti s pomembnostjo in cenjenjem, ki si ga On zasluži in Ga še bolj občudujemo.
2
Vztrajanje na poštenosti: Čvrsto verovanje, da nekateri angeli zapisujejo vsa naša dejanja, nas opominja na strah pred Allahom in na to, da Mu nismo nepokorni, bodisi na samem ali z drugimi.
3
Vztrajanje na potrpežljivosti ob opravljanju svoje dolžnosti do Allaha: Ko se začnemo zavedati neskončnega števila angelov v tem širnem vesolju, ki se pokoravajo Allahu in Ga neprestano častijo, skupaj z nami, tako kot bi moral biti čaščen, dobimo spodbudo za prenašanje vseh težav, na katera naletimo ob opravljanju svojih dolžnosti do Allaha. Prav tako izkusimo čudovit občutek veselja in pomirjenja.
4
zkazovanje hvaležnosti Allahu: Dejstvo, da je Vsemogočni Allah ustvaril nekatere angele, katerih naloga je varovanje ljudi pred škodo, nas spodbudi, da se Mu zahvalimo za Njegovo božjo skrb.
Verovanje v božje knjige
Pomen verovanja v božje knjige |
To pomeni čvrsto verovanje, da je Vsemogočni Allah spustil nekatere božje knjige nekaterim Svojim poslancem in da vsebujejo Allahov govor, o katerem moramo razmišljati na način, ki ustreza Njegovemu veličanstvu. Te knjige vsebujejo tudi resnico, svetlobo in usmeritev za ljudi, tako na tem svetu kot na onostranstvu.
Verovanje v božje knjige je eden od šestih stebrov verovanja, kakor Kuran pravi: “O, vi, ki verujete! Verujte v Allaha in verujte v Njegovega poslanca, v Knjigo, ki jo je razodel svojemu poslancu, ter v Knjige, ki jih je razodel pred tem.” (Sura An-Nisa’, 4:136)
V tem verzu Vsemogočni Allah ukazuje vernikom, naj verujejo Vanj in v Njegovega poslanca (mir in blagoslov z njim) in v knjigo, ki jo je razodel Svojemu poslancu, poimensko Kuran. Prav tako nam ukazuje, naj verujemo v vse knjige, ki jih je razodel pred Kuranom.
Ko je definiral verovanje (Iman), je Poslanec (mir in blagoslov z njim) nekoč rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Častni Kuran je zapisan z veliko spretnostjo in natančnostjo in temelji na strogih kaligrafskih pravilih.
Kaj vključuje verovanje v Božje knjige? |
1
Verovanje, da so bile zares razodete od Allaha.
2
Verovanje, da vsebujejo Allahov govor.
3
Verovanje v božje knjige, ki jih je imenoval Allah, kakor so Kuran, ki ga je razodel našemu poslancu Muhammadu, Tora (Tavrat), ki ga je razodel Mojzesu (Musa) in Evangelij (Indžil), ki ga je razodel Jezusu (Isa) (mir z vsemi).
4
Verovanje v verodostojne zgodbe omenjene v njih.
Edinstvene in posebne lastnosti Kurana |
Častni Kuran je Allahov govor, ki ga je razodel našemu Poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim). Zato ga moramo spoštovati, brati, razmišljati o njegovih verzih in se truditi, da delamo po njegovih navodilih.
Zadostuje, da rečemo, da je Kuran naš vodič v tem življenju in bo razlog naše odrešitve na onostranstvu.
Častni Kuran ima številne edinstvene značilnosti, ki ga odlikujejo od ostalih razodetih knjig. Te vključujejo naslednje.
1
Častni Kuran zagotavlja povzetek božjih pravil. Prav tako je prišel, da podpre in potrdi ukaz čaščenja izključno Allaha, kar vsebujejo prejšnje razodete knjige.
Kuran pravi: “Razodeli smo ti Knjigo (o, Muhammad) z resnico, potrjujoč resničnost tistega, kar je bilo pred njo od knjig, in da bedi nad njimi.” (Sura Al-Ma’ida, 5:48)
Ta verz pojasnjuje, da se Kuran med drugim tudi strinja in potrjuje resnico, izjave in verovanja, ki jih vsebujejo prejšnje božje knjige ter služi kot priča nad njimi.
2
Vsi ljudje, ne glede na njihov jezik ali raso, se morajo držati Kurana in delati po njegovih narekih, ne glede na to, kako daleč so od časa razodetja Kurana, v nasprotju s prejšnjimi knjigami, ki so bile razodete določenim ljudem v določenih obdobjih. Kuran pravi: “In razodet mi je ta Kuran, da bi z njim svaril vas in vsakega, komur bo dostavljen.” (Sura Al-An’am, 6:19)
3
Medtem ko so se številni dodatki in izbrisi priplazili v ostale božanske knjige, je Kuran ostal nedotaknjen, saj je Allah nase prevzel odgovornost, da ga zaščiti, kakor Kuran pravi: “Zares, Mi smo razodeli Zikr (Kuran) in Mi ga bomo zares varovali.” (Sura Al-Hidžr, 15:9)
Kakšne so naše dolžnosti do Kurana?
- Kuran moramo ljubiti in spoštovati. Prav tako moramo ceniti njegovo pomembnost, saj je govor Vsemogočnega Allaha, kar je nedvomno najboljši in najiskrenejši govor.
- Moramo ga brati, recitirati in razmišljati o njegovih verzih. Prav tako moramo razmišljati o njegovi duhovni usmeritvi, izjavah in zgodbah ter ga vzeti kot merilo v našem življenju, da bi lahko ločili laži od resnice.
- Moramo delati po njegovih diktatih, se pokoravati njegovim ukazom in jih narediti za naš način življenja.
Ko je bila ‘Aiša, ena od poslančevih žena, vprašana o poslančevem karakterju, je odgovorila: “Njegov karakter je bil Kuran.” (Musnad Ahmad: 24601, Sahih Muslim: 746)
Z drugimi besedami, Poslanec (mir in blagoslov z njim) je bil praktično utelešenje kuranskih odredb v vseh svojih dejanjih in v tuzemskem življenju. V celoti je sledil usmeritvam Kurana in nam zagotovil izjemen primer, ki mu moramo slediti. Kuran pravi: “V Allahovem Poslancu imate zares lep vzor za tistega, ki upa na Allaha in v Poslednji dan in ki je pogosto slavil Allaha.” (Sura Al-Ahzab, 33:21)
Kakšno je naše stališče o vsebini prejšnjih razodetih knjig? |
Musliman veruje, da sta bila Tora razodeta Mojzesu in Evangelij razodet Jezusu resnica od Allaha. Prav tako verjame, da sta bili sestavljeni iz predpisov, usmeritve in naukov ter novic, ki so bile usmeritev in svetloba za ljudi v njihovem zemeljskem in bodočem življenju.
Vendar nas Vsemogočni Allah v Častnem Kuranu obvešča, da so ljudje Knjige, tj. judje in kristjani, izkrivljali svoje božje knjige s spremembami, opuščanjem ali dodajanjem originalnemu besedilu in zato niso tako avtentične, kot so bile ob Allahovem razodetju.
Tora, ki nam je na voljo danes, ni enaka Tori razodeti Mojzesu, saj so judje pokvarili originalno besedilo s spreminjanjem številnih predpisov, kakor Kuran pravi: “(Nekateri) od tistih, ki so judje, izkrivljajo besede v njihovem pravem pomenu.” (Sura An-Nisa’, 4:46)
Podobno tudi Evangelij, ki nam je na voljo danes, ni enak Evangeliju razodetemu Jezusu, saj so ga kristjani izkrivili in spremenili veliko število njegovih predpisov. Glede tega Kuran pravi: “In med njimi je skupina – s svojimi jeziki menjajo pomen Knjige, da bi vi pomislili, da je to iz Knjige, v resnici pa to ni iz Knjige, in pravijo, da je od Allaha, vendar to ni od Allaha, in vedè lažejo glede Allaha.” (Sura Ali- ’Imran, 3:78)
Od tistih, ki govorijo: ‘Mi smo kristjani,’ smo vzeli zaobljubo, potem pa so pozabili na del tistega, na kar so bili opomnjeni, zato smo izzvali med njimi sovraštvo in mržnjo vse do Sodnega dne. Allah jih bo obvestil o tem, kar so počeli.” (Sura Al-Ma’ida, 5:14)
Sveto pismo, ki je ljudem Knjige na voljo danes, sestavljeno iz Stare zaveze in Nove zaveze, ima številna napačna verovanja, zavajajoča napačna razumevanja in lažne izjave ter zgodbe. Verjamemo tistim izjavam in poročilom, za katere Kuran in verodostojna Sunna pričata, da so resnična, in zavračamo vsa tista, za katera Kuran in Sunna pričata, da so lažna. Kar se tiče ostalih izjav in poročil, ne smemo verjeti vanje, niti jih zavrniti, saj v Kuranu in Sunni ni dokazano ali so resnični ali lažni.
Kljub vsemu temu mora musliman spoštovati te knjige in jih ne sme poniževati ali skruniti, saj še vedno lahko vsebujejo nekaj Allahovega govora, ki ni bil izkrivljen.
Musliman verjame, da sta bila Tora in Evangelij razodeta od Allaha, vendar so se vanju priplazili številni dodatki in izbrisi. Zato verjame le v tiste izjave, ki se strinjajo s tem, kar je omenjeno v Kuranu in poslančevih tradicijah.
Koristi verovanja v Božje knjige |
Verovanje v božje knjige ima številne koristi, vključno z naslednjimi:
1
Zavedanje Allahove velike skrbi in ogromne milosti do Svojih sužnjev, ker je vsakemu ljudstvu poslal božjo knjigo, da jih usmeri, pomaga doseči srečo v tem življenju in uživanje v večni blaženosti na onostranstvu.
2
Zavedanje Allahove popolne modrosti, ki jo vsebujejo Njegovi zakoni, saj je vsakemu ljudstvu predpisal, kar ustreza njihovim splošnim okoliščinam in osebnostim. Kuran pravi: “Vsakemu izmed vas smo predpisali zakon in jasno pot.” (Sura Al-Ma’ida, 5:48)
3
Izkazovanje hvaležnosti Allahu, ker nam je poslal takšne knjige, ki vsebujejo svetlobo in usmeritev za nas v tem življenju in na onostranstvu. To je zares velik blagoslov, za katerega bi se morali zahvaliti Allahu.
Verovanje v poslance
Potreba ljudi po božjem sporočilu |
Ljudje potrebujejo božje sporočilo, da jim pokaže Allahove zakone in jih vodil na pravo pot. Božje sporočilo je duh, svetloba in življenje sveta, brez katerega bi bil svet zagotovo brez življenja in človek bi bil pahnjen v temo neznanja in zablode.
Iz tega razloga Vsemogočni Allah Svoje sporočilo imenuje duh, kajti brez duha ni nobenega življenja. Kuran pravi: “Tako ti Mi objavljamo duha po Svojem ukazu. Ti nisi vedel, niti kaj je Knjiga niti kaj je verovanje, toda Mi smo jo naredili za Svetlobo, s pomočjo katere vodimo, kogar hočemo od Svojih služabnikov. In ti zares vodiš druge na pravo pot.” (Sura Aš-Šura, 42:52)
Čeprav razum običajno lahko loči med pravilnim in napačnim, nikakor ne more doumeti podrobnosti takšnega razločevanja, niti vršiti dejanj čaščenja na pravilen način, brez narekov razodetja in božjega sporočila.
Zato je uspeh in sreča lahko dosežena le s sledenjem usmeritve Allahovih poslancev. Podobno, nobena natančna razmejitvena črta ne more biti potegnjena med pravilnim in napačnim brez sledenja njunim stopinjam. Torej, kdor zavrne božje sporočilo, bo zagotovo imel nesrečno in bedno življenje, odvisno od obsega njegove zavrnitve.
Eden od stebrov verovanja |
Verovanje v Allahove poslance je eden od šestih stebrov Imana (verovanja). Kuran pravi: “Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance.” (Sura Al-Bakara, 2:285)
Ta verz pojasni, da moramo verovati v vse Allahove poslance brez razlikovanja med njimi. Zato ne smemo verovati v neke in zavrniti drugih, kakor so storili judje in kristjani.
Ko je Poslanec (mir in blagoslov z njim) definiral iman (verovanje) je v zvezi s tem rekel: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8)
Pomen verovanja v poslance |
To pomeni čvrsto verovanje, da je Allah poslal Poslanca vsakemu ljudstvu in skupnosti, pozival njene pripadnike k čaščenju edinole Allaha brez partnerjev, da so bili vsi Allahovi poslanci resnicoljubni, krepostni, zaupanja vredni in pravilno usmerjeni služabniki, ki so se trudili, da svoje ljudi usmerijo na pravo pot, in jim v popolnosti prenesli Allahovo sporočilo brez prikrivanja, izpuščanja ali dodajanja nečesa. Kuran pravi: “Mar poslanci niso dolžni samo jasno oznanjati.” (Sura An-Nahl, 16:35)
Kaj vključuje verovanje v poslance? |
1
Verovati, da je njihovo sporočilo resnično od Allaha in da jih je Allah poslal z enakim sporočilom, namreč častiti izključno Allaha in izogibati se lažnim božanstvom. Kuran pravi: “Zares smo vsakemu ljudstvu poslali poslanca: ‘Častíte Allaha in se izogibajte lažnim božanstvom.’ “ (Sura An-Nahl, 16:36)
Zakoni se lahko razlikujejo, kakor tudi dovoljeno in prepovedano v sporočilu, s katerim so bili poslanci poslani svojim narodom, odvisno od tega, kateri zakoni so najbolj ustrezali ljudem. Kuran pravi: “Vsakemu izmed vas smo predpisali zakon in jasno pot.” (Sura Al-Ma’ida, 5:48)
2
Verovati v vse poslance in glasnike vere. Verjamemo v tiste poslance, ki jih je Allah poimenoval, kakor so Noe, Abraham, Mojzes, Jezus in Muhammad, naj bo Allahov mir in blagoslov z njimi vsemi. Kar se tiče tistih, ki jih On ni poimenoval, vanje verjamemo na splošno. Tistega, ki ne veruje v sporočilo enega samega poslanca, se razume za nevernika v vsakega izmed njih.
3
Verjeti verodostojnim poročilom in pripovedovanjem o poslancih in njihovih čudežih, ki so omenjeni v Kuranu in poslančevih tradicijah, kakor pripoveduje zgodba, da je Allah za Mojzesa razdvojil morje.
4
Delovati v skladu z nareki zakona razodetega našemu poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim), ki je bil pečat poslancev in najboljši izmed njih.
| Nekatere značilnosti poslancev |
|
| 1 |
So ljudje in edina razlika med nami in njimi je, da jih je Allah izbral, da prejmejo razodetje in prenesejo Njegovo božje sporočilo. Kuran pravi: “Pred teboj nismo pošiljali nikogar drugega kot moške (poslance), ki smo jim razodevalí.” (Sura Al-Anbija’, 21:7) Torej, nimajo nikakršnih božjih lastnosti. So le človeška bitja, ki sta jim bila dana popoln fizičen izgled in brezhibne moralne vrednote. Prav tako so najbolj častni izmed ljudi v rodovniku z zdravo presojo ter jasnim, prepričljivim govorom, zaradi katerih so bili upravičeni prevzema odgovornosti prenosa božjega sporočila in prenašanja bremena poslanstva. Vsemogočni Allah je poslance izbral izmed ljudi, da so lahko postavili dober primer zanje in da bi ljudje lahko sledili njihovim korakom, ki so jih zmožni narediti. |
| 2 |
Allah jih je izbral izmed ljudi, da so lahko prenesli božje sporočilo ljudem. Kuran pravi: “Reci: ‘Nisem nič drugega kot človek, kot ste vi, razodeva se mi, da ni drugega boga razen enega Boga. Kdor hrepeni po srečanju s svojim Gospodarjem, naj opravlja dobra dejanja in naj si v čaščenju svojega Gospodarja poleg Njega ne vzame nobenega drugega (za boga).’ “ (Sura Al-Kahf, 18:110) Tako postane jasno, da poslanstvo ne more biti pridobljeno kot rezultat duhovne čistosti, inteligentnosti ali razumske logike, kajti naloga poslanstva je lahko določena le z božjo voljo, saj Allah najbolje ve, koga določiti za Svojega poslanca. Kuran pravi: “Allah najbolje ve, kje bo postavil Svoje sporočilo.” (Sura Al-An’am, 6:124) |
| 3 | So nezmotljivi v smislu, da ne delajo napak, ko prenašajo Allahovo sporočilo ljudem in izvršujejo, kar jim je razodel Allah. |
| 4 | Resnicoljubnost: So resnicoljubni v svojih besedah in dejanjih, kakor Kuran pravi: “To je to, kar je obljubljal Vsemilostní, poslanci so govorili resnico!” (Sura Ja-Sin, 36:52) |
| 5 | Potrpežljivost in vztrajnost: Pozivali so v Allahovo vero, prinašali dobre novice in opozarjali ter bili izpostavljeni različnim oblikam škode in težav, vendar so vse to potrpežljivo prenašali, da bi besedo Allahove vladavine naredili najvišjo. Kuran pravi: “Zato potrpi, kakor so potrpeli odločni poslanci.” (Sura Al-Ahkaf, 46:35) |
Znamenja in čudeži poslancev |
Allah je podprl Svoje poslance s številnimi znamenji in čudeži, da bi se tako dokazala njihova resnicoljubnost in poslanstvo.
Čudež ali mu’džiza je nenavaden dogodek v fizičnem svetu, ki prekaša vse znane človeške ali naravne moči. Opravljajo jih poslanci po Allahovem ukazu za vrednost njihove verodostojnosti, da se jim zaupa kot Allahovim resničnim poslancem.
Primeri čudežev vključujejo:
- Mojzesova palica se spremeni v kačo
- Jezus je obvestil ljudi, kaj so jedli in shranili v svojih hišah
- Razcepitev lune za Poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim)
Verovanje muslimanov glede Jezusa |
1
On je bil eden od največjih Allahovih poslancev in eden od tistih, ki so visoko cenjeni. Je eden od poslancev, za katere Allah pravi v Kuranu, da imajo “trdno zaobljubo”, poimensko Muhammad, Noe, Abraham, Mojzes in Jezus, naj je mir in blagoslov z njimi. O teh poslancih Kuran pravi: “Mi smo vzeli zaobljubo od poslancev – od tebe, Noeta, Abrahama, Mojzesa in Jezusa, Marijinega sina – smo vzeli trdno zaobljubo.” (Sura Al-Ahzab, 33:7)
2
Bil je samo človeško bitje brez vsakršnih božjih lastnosti, ki ga je poslal Allah, da vodi Izraelove otroke in ga podprl s številnimi čudeži. Kuran pravi: “On je bil samo služabnik, ki smo mu naklonili Svojo milost in ga dali za zgled sinovom Izraela.” (Sura Az-Zuhruf, 43:59)
Nikoli ni ukazal svojim ljudem, naj njega in njegovo mater Marijo vzamejo za božanstvi poleg Allaha; rekel jim je samo to, kar mu je Allah ukazal, naj jim reče: “Častite Allaha, mojega in vašega Gospodarja!” (Sura Al-Ma’ida, 5:117)
3
Bil je sin Marije, čiste, pobožne in iskrene device, ki se je popolnoma posvetila čaščenju Allaha. Rodila je Jezusa, potem ko je zanosila z njim brez človeškega očeta. Njegova podobnost v tem je z Adamom. Kuran pravi: “Primer Jezusa pri Allahu je podoben primeru Adama. Ustvaril ga je iz zemlje, mu nato rekel: ‘Bodi,’ in je bil.” (Sura Ali-’Imran, 3:59)
4
Med njim in Muhammadom ni bilo nobenega poslanca. Pravzaprav je Jezus prinesel dobre novice o prihodu poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim). Kuran pravi: “ln ko je Jezus, Marijin sin, rekel: ‘O sinovi Izraela, jaz sem zares Allahov poslanec, poslan vam, da vam potrdim to, kar je bilo v Tavratu objavljeno že pred menoj, in da vam oznaním veselo vest o poslancu z imenom Ahmad, ki pride za menoj.’ Ko pa jim je prinesel jasne dokaze, so rekli: ‘To je prava čarovnija.’ “ (Sura As-Saff, 61:6)
5
Verjamemo v čudeže, ki jih je opravljal z Allahovim dovoljenjem, kot so bila njegova sposobnost, da zdravi gobavce, pripelje mrtve nazaj v življenje in obvesti ljudi o tem, kaj so jedli in shranili v svojih hišah, vse to z Allahovim dovoljenjem. Allah mu je dal sposobnost, da opravlja takšne čudeže, da dokaže, da je bil resnični poslanec, ki je prišel z božjim sporočilom od svojega Gospodarja.
6
Oseba ni resnični vernik, če ne veruje, da je bil Jezus Allahov služabnik in poslanec ter čvrsto zavrne lažne izjave, ki jih judje govorijo o njem in ki jih je Allah odpravil kot lažne. Prav tako moramo čvrsto zavrniti krščansko verovanje o Jezusu, ki so daleč zašli, ko so njega in njegovo mater vzeli za božanstvi poleg Allaha. Trdijo, da je bil Božji sin ali sprejemajo doktrino trojstva in se nanašajo na Allaha kot na “tretjega od treh”. Slavljen naj je On in vzvišen nad tem, kar govorijo!
7
Ni bil ubit niti križan, temveč ga je Allah vzdignil v nebesa. Allah je pravzaprav dal nekomu drugemu Jezusov videz in tako povzročil, da so vsi mislili, da je bil križan Jezus. Kuran o tem pravi: “In zaradi njihove trditve: ‘Mi smo ubili Mesijo, Jezusa, Marijinega sina, Allahovega poslanca.’ Vendar ga niso niti ubili niti križali, ampak se jim je to le dozdevalo. In resnično so v dvomu tisti, ki se glede njega razhajajo. O tem nimajo nobenega znanja, le sledijo domnevam. In zagotovo niso prepričani, da so ga ubili. Pač pa ga je Allah vzdignil k Sebi. In Allah je Zmagovit, Najmodrejši. In vsak izmed pripadnikov Knjige bo pred njegovo smrtjo zagotovo veroval vanj. In na Dnevu vstajenja bo njim priča.” (Sura An-Nisa’, 4:157-159)
Na takšen način ga je Allah obvaroval in vzdignil v nebesa. Ob koncu sveta se bo vrnil na Zemljo, vladal po Muhammadovem zakonu; potem bo umrl in bil pokopan, na koncu pa bo oživljen, kakor vsa ostala človeška bitja. Kuran pravi: “Iz nje smo vas ustvarili, vanjo vas bomo vrnili in iz nje vas bomo ponovno potegnili.” (Sura Ta-Ha, 20:55)
Muslimani verjamejo, da je bil Jezus eden od največjih Allahovih poslancev, da ni imel nikakršnih božjih lastnosti in da ni bil ubit niti križan.
Verovanje v Muhammada (mir in blagoslov z njim) kot poslanca in glasnika vere |
- Verujemo, da je bil Muhammad (mir in blagoslov z njim) Allahov služabnik in poslanec, da je najboljši od vseh ljudi brez izjeme, pečat poslancev in zato ne bo nobenega poslanca za njim. V popolnosti je dostavil božje sporočilo dodeljeno njemu, opravil svoje poslanske dolžnosti, iskreno svetoval muslimanski skupnosti in se močno trudil na Allahovi poti po svojih najboljših močeh.
- Verujemo temu, kar je rekel, se pokoravamo njegovim ukazom in izogibamo dejanjem, ki jih je prepovedal in nas opozoril nanje. Allaha moramo častiti glede na njegovo usmeritev (Sunna) in nikogar drugega kot njega vzeti za naš vzor. Kuran pravi: “V Allahovem Poslancu imate zares lep vzor za tistega, ki upa na Allaha in Poslednji dan in kateri je pogosto slavil Allaha .” (Sura Al-Ahzab, 33:21)
- Do Poslanca (mir in blagoslov z njim) moramo pokazati več ljubezni kot do svojih staršev, otrok in do celotnega človeštva. “Nihče od vas ne bo resnični vernik,” je Poslanec (mir in blagoslov z njim) nekoč izjavil, “dokler me ne ljubi bolj kot svoje starše, svoje otroke in celotno človeštvo.” (Sahih Al-Buhari: 15, Sahih Muslim: 44) Vendar se resnična ljubezen do Poslanca (mir in blagoslov z njim) lahko uresniči samo s sledenjem njegove Sunne. Resnična sreča in celotna usmeritev se ne more doseči brez pokoravanja njemu. Kuran pravi: “Če ga ubogate, boste na pravi poti. Toda Poslanec je dolžan samo jasno oznanjati.” (Sura An-Nur, 24:54)
- Sprejeti moramo vse, kar nam je prinesel od Vsemogočnega Allaha, se držati njegove Sunne, visoko ceniti njegovo usmeritev, kakor Kuran pravi: “Pri Gospodarju tvojem, ne bodo verjeli, vse dokler ne sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih; in nato pri njih ne bo prav nikakršnih zadržkov glede tvoje razsodbe in se bodo vdano predali.” (Sura An-Nisa’, 4:65)
- Moramo se izogibati nepokoravanju njegovim ukazom, saj takšno početje neizogibno vodi v skušnjave, zablodo in strogo kazen na onostranstvu. Kuran pravi: “Naj se pazijo tisti, ki se upirajo njegovemu ukazu, da jih ne prizadene huda skušnjava in jih ne doleti boleča kazen!” (Sura An-Nur, 24:63)
Značilnosti sporočila Poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim) |
Sporočilo Poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim) ima številne značilnosti, ki ga razlikujejo od prejšnjih božjih sporočil. Te vključujejo:
- Bilo je zadnje božje sporočilo. Kuran pravi: “Muhammad ni oče nikogar od vaših mož, temveč je Allahov poslanec in Pečat prerokov.” (Sura Al-Ahzab, 33:40)
- Razveljavilo je vsa prejšnja sporočila in zakone, zato nobena vera ne bo sprejeta pri Allahu po Muhammadovi misiji, razen islam. To je lahko storjeno le s sledenjem usmeritve Poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim). Podobno, nihče ne bo sprejet v Raj brez sledenja njegovim korakom, saj je najbolj časten od vseh Allahovih poslancev. Njegova skupnost (Umma) je najboljša skupnost, ki se je kdajkoli pojavila za dobro človeštva in njegov zakon je najbolj vsestranski od vseh božjih zakonov. Kuran pravi: “In kdor prevzame drugo vero kot islam, nikoli ne bo sprejeta in na onostranstvu bo eden od poražencev.” (Sura Ali-’Imran, 3:85) Poslanec (mir in blagoslov z njim) je tudi rekel: “Pri tistem, v Čigar roki je Muhammadova duša, vsaka oseba te skupnosti, jud ali kristjan, ki sliši zame in umre ne da bi verjel temu, s čimer sem bil poslan, bo med prebivalci Pekla.” (Sahih Muslim: 153, Musnad Ahmad: 8609)
- Nagovarja tako džinne kot tudi ljudi. Kuran nas obvešča o izjavah nekaterih džinnov, ki so sprejeli islam in pravi: “O, ljudstvo naše, odzovite se temu, ki poziva k Allahu, in verujte vanj.” (Sura Al-Ahkaf, 46:31) Kuran nagovarja Muhammada in pravi: “Mi te pošiljamo vsem ljudem, da oznanjaš vesele vesti, in kot opominjevalca.” (Sura Saba’, 34:28) V zvezi s tem je Poslanec (mir in blagoslov z njim) rekel: “Odlikovan sem nad ostalimi poslanci v šestih stvareh: Dano mi je darilo jedrnatega a razumljivega govora; podprt sem s strahom (ki ga Allah vsadi v srca mojih sovražnikov); dovoljen mi je vojni plen; celotna zemlja mi je bila narejena za sredstvo čiščenja in mesto čaščenja; poslan sem celotnemu človeštvu in veriga poslancev se končuje z menoj.” (Sahih Al-Buhari: 2815, Sahih Muslim: 523)
Koristi verovanja v Allahove poslance |
Verovanje v Allahove poslance ima številne koristi, vključno z naslednjimi:
1
Zavedanje Allahove skrbi za Njegove sužnje, ker jim je pošiljal poslance, da jih vodijo na pravo pot in jim pokažejo, kako častiti Allaha. Človeški um nikakor ne more storiti tega. Allah nagovarja Poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim) in pravi: “Mi smo te poslali samo kot mílost vsem svetovom.” (Sura Al-Anbija’, 21:107)
2
Izkazovanje hvaležnosti Allahu za ta velik blagoslov.
3
Izkazovanje ljubezni do Allahovih poslancev, jih visoko ceniti in jih posledično hvaliti, ker so prinesli Allahovo sporočilo svojim ljudem in jim dali dober nasvet.
4
Sledenje usmeritvam, ki jih vsebuje sporočilo, ki so ga poslanci prinesli od Allaha, namreč častiti izključno Allaha brez pripisovanja partnerjev Njemu v čaščenju ter držanje narekov sporočila. To bo vernikom prineslo srečo tako v tem življenju kot tudi v bodočem.
Kuran pravi: “Tisti, ki mu bo sledil, ne bo zašel in ne bo padel v nesrečo. In kdor se obrne proč od Mojega spominjanja, bo zagotovo imel tegobno življenje.” (Sura Ta-Ha, 20:123-124)
Mošeja Al-Aksa, locirana v starem mestu Jeruzalem, med muslimani uživa veliko spoštovanje. To je druga mošeja zgrajena na Zemlji po Sveti mošeji v Meki. Poslanec Muhammad (mir in blagoslov z njim) in vsi ostali poslanci so molili v njej.
Verovanje v Zadnji dan
Pomen verovanja v Zadnji dan |
Čvrsto verovanje, da bo Vsemogočni Allah dvignil ljudi v življenje iz njihovih grobov; potem jim bo sodil glede na njihova dejanja. Tisti, ki si zaslužijo iti v Raj, bodo poslani vanj, medtem ko bodo tisti, ki si zaslužijo iti v Pekel, poslani vanj.
Verovanje v Zadnji dan je eden od členov verovanja in verovanje ne bo veljavno, če oseba ne veruje v Zadnji dan. Kuran pravi: “Resnično pravični so tisti, ki verujejo v Allaha in Zadnji dan.” (Sura Al-Bakara, 2:177)
Zakaj Kuran poudarja verovanje v Zadnji dan? |
Kuran poudarja verovanje v Zadnji dan in ob številnih priložnostih opozarja nanj. Uporablja različne metode izražanja v arabščini ter verovanje v Zadnji dan povezuje z verovanjem v Allaha.
Razlog temu je, da je verovanje v Zadnji dan neizogiben rezultat verovanja v Vsemogočnega Allaha in Njegovo popolno pravičnost. Za ilustracijo:
Allah ne odobrava nepravičnosti; On ne bo dopustil, da hudodelci ostanejo nekaznovani, niti ne bo pustil na cedilu tistih, ki jim je bila storjena krivica, tako da ne bi dobili odškodnine za storjeno krivico, niti ne bo razočaral krepostnih, tako da jih ne bi nagradil za njihovo dobrodelnost. Številni so tisti, ki celo življenje preživijo ob zatiranju drugih in niso kaznovani vse do svoje smrti; številni so tisti, ki trpijo veliko krivic in umrejo, ne da bi kdajkoli dobili odškodnino za storjeno krivico. To pomeni, da mora biti drugo življenje, drugo od trenutnega življenja, kjer bodo dobrodelni nagrajeni in hudodelci kaznovani, vsi bodo dobili nagrado ali kazen, ki si jo zaslužijo.
> Islam nas uči, da se rešimo od Pekla z izkazovanjem prijaznosti drugim, četudi le podarimo polovico datlja kot miloščino.
Kaj vključuje verovanje v Zadnji dan? |
Verovanje v Zadnji dan vključuje številne stvari, nekatere od njih so:
1
Verovanje v končno vstajenje in zbiranje: To pomeni, da bo Vsemogočni Allah dvignil ljudi v življenje iz njihovih grobov in vsaka duša se bo vrnila v svoje telo. Ljudje bodo potem stopili pred Gospodarja vseh svetov za sodbo. Zbrani bodo na ogromni ravni planjavi, goli in bosi, kot so bili, ko jih je Allah prvič ustvaril.
Verovanje v vstajenje mrtvih je potrjeno s tekstualnimi dokazi iz Kurana in Sunne, dokazuje pa se tudi razumsko; preko notranje narave (Fitra). Zato čvrsto verujemo, da bo Allah dvignil mrtve iz njihovih grobov, njihove duše se bodo vrnile v svoja telesa in vsi ljudje bodo stali pred Gospodarjem vseh svetov za sodbo.
Kuran pravi: “Potem boste umrli in nato boste obujeni na Sodni dan.” (Sura Al-Mu’minun, 23:15-16)
Vse božje knjige so potrdile to dejstvo in izjavile, da je del Allahove modrosti za stvarjenje ljudi določanje končnega dne, ko jim bo On sodil za pokoravanje ali zavračanje Njegovih ukazov, ki jim jih je poslal preko Svojih poslancev. Kuran pravi: “Mar mislite, da smo vas ustvarili brez razloga in da se ne boste vrnili k Nam?” (Sura Al-Mu’minun, 23:115)
|
Nekateri tekstualni dokazi iz Kurana glede vstajenja
|
2
Verovanje v Sodbo in tehtnico dejanj: Vsemogočni Allah bo sodil ljudem glede na njihova dejanja, ki so jih storili v življenju tega sveta. Tisti, ki častijo izključno Allaha in se pokoravajo Njemu ter Njegovemu poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim) bodo imeli lahek obračun. Kar se tiče tistih, ki zagrešijo neodpustljiv greh Širka in Mu niso pokorni, bodo imeli strog obračun.
Dejanja ljudi bodo tehtana na ogromni tehtnici. Dobra dela bodo postavljena na eno stran, medtem ko bodo slaba dela postavljena na drugo stran tehtnice. Tisti, katerih dobra dela bodo težja od njihovih slabih del, bodo sprejeti v Raj, medtem ko bodo tisti, katerih slaba dela bodo težja od njihovih dobrih del, poslani v Pekel, in Allah ni krivičen do nikogar.
Allah pravi: “Na Sodni dan bomo postavili tehtnice pravice in nobeni duši ne bo storjena nobena krivica. Upoštevali bomo tudi toliko, kolikor tehta zrno gorčice! Zadostuje, da Mi vodimo račune.” (Sura Al-Anbija’, 21:47)
3
Raj in Pekel: Raj je prebivališče večne blaženosti, ki jo je Allah pripravil za pobožne ljudi, ki so se pokoravali Allahu in Njegovemu poslancu (mir in blagoslov z njim). V njem bodo našli vse, kar si želijo njihova srca in v čemer je veselje za njihove oči.
Prebujanje želje v Njegovih služabnikih, da medsebojno tekmujejo v pokornosti Njemu, da bodo sprejeti v Raj. Vsemogočni Allah pravi: “In hitite k odpuščanju vašega Gospodarja in k plodnemu vrtu, širokemu kot nebesa in Zemlja, pripravljenemu za bogaboječe.” (Sura Ali-’Imran, 3:133)
Kar se tiče Pekla, to je prebivališče večne kazni, ki jo je Allah pripravil za nevernike, ki so zavrnili Allaha in niso bili pokorni Njegovim poslancem. V njem bodo našli različne oblike nepojmljivih, strašnih kazni in trpljenja.
Vsemogočni Allah opozarja Svoje služabnike na Pekel in pravi: “Potem se varujte ognja, katerega gorivo bodo ljudje in kamenje, ognja, pripravljenega za nevernike.” (Sura Al-Bakara, 2:24)
Prosimo Te, o, Allah, da nas sprejmeš v Raj in nam pomagaš, da izgovarjamo besede in opravljamo dejanja, s katerimi se mu bomo približali, in iščemo zaščito pri Tebi pred Peklom in pred besedami ter dejanji, ki bi mu nas približale.
4
Kazen in blaženost v grobu: Verjamemo, da je smrt dejstvo. Kuran pravi: “Reci: ‘Vaša življenja zaključi angel smrti, ki je zadolžen za vas, in nato se boste k Njemu povrnili.’ “ (Sura As-Sadžda, 32:11)
Pravzaprav nihče ne more zanikati smrti. Verjamemo, da je, ko nekdo umre ali je ubit na kakršenkoli način, to zato, ker je prišel njegov določen rok, ki ga ne more prestaviti niti pospešiti. Kuran pravi: “Takrat ko pride njihov skrajni rok, ga ne morejo zadržati niti za nekaj časa niti ga ne morejo pospešiti.” (Sura Al-A’raf, 7:34)
• Prav tako verjamemo, da je, kdor umre, pravzaprav prestavljen v življenje onostranstva.
• Obstajajo številne verodostojne tradicije pripisane poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim), v katerih je omenjena kazen v grobu za nevernike in hudobne ljudi ter blaženost za vernike in poštene ljudi. Verjamemo v vse to, vendar ne poskušamo odkriti, kako se to zgodi, kajti človeški um nikakor ne more doumeti tega načina ali stvarnosti, saj je to del nevidnega sveta, kakor sta Pekel in Raj, in ne del materialnega, vidnega sveta. Človeški um je sposoben le analognega sklepanja in deduktivnega argumentiranja ter razsojanja v zadevah, ki imajo enako zvezo in katerih zakoni so znani v vidnem svetu.
• Življenje v grobu je del nevidnega sveta, ki ga ne moremo zaznati z našimi čuti. Če bi bilo to možno, verovanje v nevidni svet ne bi imelo prav nobene koristi, ne bi bilo modrosti za opravljanje verskih dolžnosti in ljudje ne bi razumeli kot nujno, da pokopljejo mrtve, kakor je Poslanec (mir in blagoslov z njim) nekoč izjavil: “Če vam to ne bi preprečilo, da pokopljete eden drugega, bi Allaha prosil, da bi lahko slišali kazen v grobu, ki jo jaz lahko slišim.” (Sahih Muslim: 2868, Sunan An-Nasa’i: 2058) Ker so živali izvzete iz verskih dolžnosti, lahko slišijo glasove tistih, ki so kaznovani v svojih grobovih.
Koristi verovanja v Zadnji dan |
1
Verovanje v Zadnji dan spodbuja ljudi k pobožnemu življenju, opravljanju pravičnih dejanj, strahu pred Allahom in izogibanju sebičnosti ter nadutosti.
Iz tega razloga Kuran pogosto povezuje verovanje v Zadnji dan z dobrimi dejanji. Naslednja verza sta primera, ki nam to kažeta: “Allahove mošeje naj vzdržujejo samo tisti, ki verujejo v Allaha in v Zadnji dan.” (Sura At-Tauba, 9:18)
In tisti, ki verujejo v onostranstvo, verujejo vanjo in redno opravljajo svoje molitve.” (Sura Al-An’am, 6:92)
2
Opozarja tiste, ki so popolnoma prevzeti z življenjem tega sveta in z njegovimi minljivimi užitki, na pomembnost medsebojnega tekmovanja v pokornosti Njemu, spodbuja jih, naj storijo čimveč dobrih del, dokler so še živi, in jim kaže, da je materialni svet minljiv in da je onostranstvo večno prebivališče.
Po hvaljenju Svojih poslancev v Kuranu in omembo njihovih dobrih dejanj, Allah omeni, kaj je bil razlog, ki jih je spodbudil k tem krepostnim dejanjem: “In zares smo jih odlikovali s posebno vrlino, da se spominjajo onstranstva.” (Sura Sad, 38:46)
To pomeni, da je bilo njihovo neprestano spominjanje na onostranstvo razlog za njihovo opravljanje takšnih dejanj.
Ko so nekateri muslimani v neki situaciji postali preveč nemarni pri pokornosti Allahu in Njegovemu poslancu, je Allah razodel naslednji verz: “Ali ste bolj zadovoljni z življenjem tega sveta kot z onostranstvom? Kaj pa je užitek na tem svetu v primerjavi z onostranstvom?” (Sura At-Tauba, 9:38)
Zaradi verovanja v onostranstvo oseba spozna, da vse materialno udobje nikakor ne more biti primerljivo z večno blaženostjo v Raju, niti ni vredno ene same potopitve v Pekel. Oseba spozna, da vse materialno neudobje in težave na Allahovi poti nikakor ne morejo biti primerljive s kaznijo v Peklu, niti se jih ne more primerjati z eno samo potopitvijo v Raj.
3
Človek postane zadovoljen s svojim deležem v življenju. Ni žalosten ali obupan, če zamudi materialno priložnost, ampak naredi, česar je zmožen, saj zagotovo ve, da Allah ne bo izničil nagrade nekoga, ki je naredil dobro delo. Če mu je bilo nekaj krivično ali goljufivo odvzeto, četudi nekaj manjšega kot atom, bo to zagotovo dobil nazaj na Sodnem dnevu, ko bo to še bolj potreboval. Kako bi bil nekdo potem lahko žalosten, ko zagotovo ve, da bo svojo pravico dobil nazaj v zelo kritičnem trenutku na Sodnem dnevu? Kako bi lahko bil prizadet ali zaskrbljen, ko pa ve, da bo Najboljši Sodnik sodil med njim in njegovim nasprotnikom?
Verovanje v Božjo odredbo
Kaj pomeni verovanje v Božjo odredbo? |
To pomeni odločno verovanje, da se vse, dobro in slabo, dogaja po Allahovi volji, Ki dela, kar želi. Nič se ne more zgoditi brez Njegove volje in Njegovemu znanju ne uide niti nekaj tako majhnega v nebesih in na Zemlji, kot je teža atoma. Vendar Svojim sužnjem ukazuje, naj počnejo določene stvari in jim prepoveduje ostale ter jim daje svobodno voljo, da počnejo, kar hočejo, ne da bi bili prisiljeni v nekaj proti svoji volji. Ustvaril je njih in tudi njihovo sposobnost, da počnejo stvari. V Svojo milost usmeri, kogar hoče, in v zablodo zapelje, kogar hoče, ob Svoji popolni modrosti. Ne bo izprašan za to, kar počne, medtem ko ljudje bodo izprašani za to, kar počnejo.
| Verovanje v Božjo odredbo je eden od stebrov verovanja. Ko je bil Poslanec (mir in blagoslov z njim) nekoč vprašan o verovanju, je odvrnil: “To je, da veruješ v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige, Njegove poslance, Zadnji dan in da verjameš v božjo odredbo, dobro in slabo.” (Sahih Muslim: 8) |
Kaj vključuje verovanje v Božjo odredbo? |
Verovanje v Božjo odredbo vključuje naslednje:
- Verovanje, da Allah ve vse in da je vedel vse o Svojih stvaritvah, še preden jih je pripeljal v obstoj. Njegovo predznanje vključuje njihovo celotno oskrbo, njihov čas življenja, njihove besede in dejanja, vse njihovo početje, ve, kaj prikrijejo in razkrijejo, pozna tiste, ki bodo sprejeti v Raj, kakor tudi tiste, ki bodo poslani v Pekel. Kuran pravi: “On je Allah, Tisti, poleg Katerega ni drugega boga, Poznavalec vsega nevidnega in vidnega.” (Sura Al-Hašr, 59:22)
- Verovanje, da je vse, kar bo obstajalo, po Svojem predhodnem znanju zapisal v Ohranjeno ploščo (Knjigo odredbe). Kuran pravi: “Ne Zemlje ne vas ne zadane prav nobena nesreča, ki še ni (zapisana) v Knjigi, še preden jo ustvarimo.” (Sura Al-Hadid, 57:22) Poslanec (mir in blagoslov z njim) je v zvezi s tem rekel: “Allah je zapisal mero vseh stvari o stvaritvah, petdeset tisoč let preden je ustvaril nebesa in Zemljo.” (Sahih Muslim: 2653)
- Verovanje, da je Allahova volja neomajna in je ne more onemogočiti ali ji kljubovati prav nobena sila. Zares se vse dogaja po Njegovi volji. Kar hoče, se zagotovo zgodi in česar noče, se nikakor ne more zgoditi. Kuran pravi: “Toda vaše želje so pokorne volji Allaha, Gospodarja svetov!” (Sura At-Takuir, 81:29)
- Verovanje, da je Allah stvarnik vsega, da je edini stvarnik, poleg katerega ni nobenega stvarnika, da je vse, kar obstaja, ustvaril On, in da ima moč nad vsemi stvarmi. Kuran pravi: “On je vse ustvaril in vse popolno in natančno določil.” (Sura Al-Furkan, 25:2)
Človek ima svobodno voljo, svobodno izbiro in možnost, da stori, kar hoče |
Verovanje v Božjo odredbo na nikakršen način ne namiguje, da ljudje nimajo svobodne volje ali da ne morejo izbrati svojih lastnih dejanj. To je dokazljivo z islamskimi tekstualnimi dokazi, kakor tudi s konkretnimi dokazi iz stvarnega sveta.
Kuran pravi: “To je Dan Resnice! Pa naj si, kdor hoče, poišče zatočišče pri svojem Gospodarju!” (Sura An-Naba’, 78:39)
O človekovi moči in volji, da stori, kar hoče, Kuran pravi: “Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti. Njej pripada, kar si je dobrega zaslužila, in v pogubo ji je, kar si je slabega prislužila.” (Sura Al-Bakara, 2.286)
Na osnovi konkretnega dokaza iz stvarnega sveta, vsaka oseba ve, da ima svobodno voljo in sposobnost narediti, kar hoče. S tem lahko izbira med stvarmi. Nekatere stvari lahko naredi prostovoljno, kakor je hoja, vendar nikakor ne more prostovoljno narediti nekaterih drugih stvari, kakor sta drhtenje ali nepričakovan padec. Ostaja izjava, da se človekova volja in sposobnost lahko zgodita le po volji in sposobnosti Vsemogočnega Allaha. Kuran pravi: “To je napotilo svetovom za tiste med vami, ki si želijo prave poti. Toda vaše želje so pokorne volji Allaha, Gospodarja svetov!” (Sura At-Takuir, 81:27-29)
Pokazali smo mu pravo pot, od njega je odvisno, ali bo hvaležen ali nehvaležen.” (Sura Al-Insan, 76:3)
Uporaba Božje odredbe kot izgovor za delanje grehov |
Obveza izvrševanja verskih dolžnosti, držanje za božje ukaze in izogibanje božjim prepovedim je pogojena s človekovo svobodno voljo in sposobnostjo, da naredi, kar izbere. Zato bo kreposten nagrajen za izbiro poti pravičnosti, slab pa bo kaznovan za izbiro poti hudobnosti.
Vsemogočni Allah nam ne vsiljuje dolžnosti, ki so nad našimi zmožnostmi, in za nikogar od nas noče, da bi zanemaril svojo versko dolžnost z uporabo božje odredbe kot izgovora.
Poleg tega nam je Allah podaril svobodno voljo in sposobnost izbire svojih dejanj ter nam jasno pokazal pot pravičnosti in tudi tisto hudobnosti. Torej, če se ne pokorimo Allahu, takšna nepokornost prihaja le po naši izbiri in zato bomo morali nositi posledice te izbire.
> Če bi vas oseba napadla, vas poškodovala in vam ukradla denar ter trdila, da je to storila zato, ker je tako določil Allah, bi ta izgovor zagotovo obravnavali kot povsem absurdnega in nesprejemljivega, zato bi ga zagotovo kaznovali in zahtevali svoj denar, saj je to pravzaprav storil popolnoma po svoji lastni volji.
Koristi verovanja v Božjo odredbo |
Verovanje v Božjo odredbo ima številne koristi v življenju ljudi, vključno z naslednjimi:
1
To je ena od najboljših spodbud za delovanje na način, s katerim je Allah zadovoljen v tem življenju.
Vernikom je ukazano, naj storijo, kar zmorejo po njihovi najboljši moči, in se zanesejo na Allaha. Verjamejo, da karkoli storijo, nikakor ne more obroditi sadov brez Allahove volje, saj je Allah stvarnik vzrokov in posledic.
Poslanec (mir in blagoslov z njim) je nekoč rekel: “Skrbite za to, kar vam daje korist (na onostranstvu), iščite pomoč od Allaha in ne obupujte. Če se vam zgodi kaj neprijetnega, ne recite: ‘Če bi storil tako in tako, bi se namesto tega zgodilo to in to.’ Namesto tega recite: ‘Kaddarallahu wa ma ša’a fa’ala (To je Allahova odredba in On počne, kar hoče),’ kajti besede ‘če bi’ odpirajo delovanje hudiča.” (Sahih Muslim: 2664)
2
Verovanje v božjo odredbo spodbudi človeka, da spozna svojo lastno vrednost in zato se skuša izogniti domišljavosti in nadutosti, saj ve, da ne ve, kaj mu je bilo določeno. Tako prizna svojo šibkost in potrebo po Allahu, zaradi tega pa se neprestano obrača Nanj.
Na splošno človek postane domišljav, ko se mu zgodi nekaj dobrega in postane žalosten ter potrt, ko ga zadane nekaj slabega. Samo verovanje v božjo odredbo bo človeka obvarovalo pred takšno nadutostjo v času lagodja in pred potrtostjo v času težav, saj ve, da se stvari zgodijo po Allahovi odredbi in po Njegovem predznanju.
3
Verovanje v božjo odredbo pomaga premagati zlo zavisti. Resnični vernik ne zavida ljudem za obilje, ki jim ga je Allah podaril, saj se zaveda, da jim je to obilje podaril Allah in da je zavidanje drugim enakovredno nestrinjanju z Allahovo odredbo.
4
Srce vernika napolni s pogumom in učvrsti njegovo odločnost v času težav, saj se zaveda, da je bila njegova materialna oskrba in čas za odhod s tega sveta že določen od Allaha, in da se mu nič ne bo zgodilo, razen kar mu je Allah določil.
5
V njega vcepi številne realnosti verovanja. Neprestano išče Allahovo pomoč, se zanaša na Allaha, potem ko je storil, kar se od njega zahteva in vedno kaže svojo potrebo po Allahu, od Katerega dobiva podporo, da ostane na pravi poti.
6
Oskrbi ga z zagotovilom in napolni njegovo srce z mirom in zadovoljstvom, saj se zaveda, da ga ni moglo doleteti to, kar je šlo mimo njega, in da ni moglo iti mimo njega to, kar ga je doletelo.
